Popolna za konec sveta

Kakšen avtomobil bi si želeli v primeru svetovne katastrofe, ko bi se moral vsak človek znajti po svojih najboljših močeh? Takšnega, ki ima prostora za vso družino in njihovo prtljago, lahko pelje po neurejenih cestiščih, ponudi kar največ za vsako kapljico goriva v rezervoarju in je obenem še bliskovito hiter. Če k temu dodamo še možnost vleke do 2.000 kilogramov težkega priklopnika, ga imamo – škodo octavio scout.

Da ne bo pomote, še vedno gre le za posebno izvedbo klasične karavanske octavie, ki je nekoliko privzdignjena in obrobljena s plastičnimi dodatki za neljuba srečanja z grmičevjem ali vejevjem. Pod kožo pa se skriva štirikolesni pogon s sklopko Haldex zadnje generacije, ki ji povsem brez voznikovega sodelovanja samodejno ukazuje pametna elektronika. V osnovi je moč posredovana le k sprednjemu paru koles, po potrebi pa se ta razporedi tudi k zadnjemu paru. Ta postopek je v praksi za voznika
praktično neopazen, celoten sistem pa deluje zelo suvereno. Ne le na blatnih kolovozih in makadamskih poteh, ampak tudi na resnejših terenskih preprekah, kjer scouta zares ustavi samo 17-centimetrska oddaljenost karoserije od tal.

Čeprav v osnovi ostaja družinam prijazen karavan, je s preobrazbo postal tudi odličen raziskovalec brezpotij.

Pri praskanju s trebuhom po tleh mu še tako dober pogonski sklop ne more pomagati. In v testnem avtomobilu je bil ta zares nekaj posebnega. Motor s 135 kilovati moči (184 KM) so inženirji iztrgali iz najbolj športne dizelske izvedbe octavie z oznako RS. Oženili so ga s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom z dvojno sklopko. Slednji deluje dobro, a ne povsem brezhibno. Malenkost slabšo odzivnost smo namreč opazili predvsem zato, ker smo imeli ob istem času na testu tudi passata s tovrstnim
menjalnikom, ki je deloval nekoliko hitreje in bolj uglajeno. Pa pomanjkljivost še zdaleč ni velika.

O malce presenetljivih terenskih zmogljivostih smo že govorili, poudariti pa je treba, da se odlično znajde tudi na asfaltu. Malce več pozibavanja je, a je lega kljub temu suverena, obnašanje v ovinkih pa lepo predvidljivo. Še dobro, saj je avtomobil zelo hiter. Do stotice potrebuje 7,8 sekunde, za vožnjo z največjo hitrostjo v radar pa bi pri naših kaznih za grehe plačevali še vaši pravnuki. Kljub vsemu naštetemu zna biti dvolitrski turbodizel tudi varčen. Povprečna poraba na našem testu je
znašala le 6,6 litra, kar je že spodobno blizu tovarniško obljubljenim 5,1 litra.

Pogonski sklop z vrha ponudbe vedno lepo pospremi enakovredna oprema. Ta je bila v testnem scoutu sestavljena iz bogate serijske in razmeroma drage dodatne opreme, ki je ceno povzdignila na preko 42 tisočakov. Za ta denar pa zares nismo čisto ničesar pogrešali. Med dodatki so bili namreč tudi električno odpiranje prtljažnika, navigacijski sistem, električno pomično panoramsko strešno okno, samodejni vklop in izklop dolgih luči, sistem za ohranjanje smeri na voznem pasu, aktivni tempomat,
neodvisno ogrevanje vozila in še in še.

Seveda pa tudi za dobrih trideset tisočakov, kolikor stane brez vseh dodatkov, dobite zelo solidno opremljen avtomobil z vrha ponudbe v družini octavia. In naj vas ne skrbi, saj bi imeli tudi s takšnim enake možnosti pobega pred vulkanskim izbruhom, meteornim dežjem ali kakšno drugo armagedonsko katastrofo.

Podobne objave

Dodaj odgovor